0

Narcise

Kot domačin in rejec manjšega tropa ovc jezersko – solčavske pasme, vam skušam v nekaj vrsticah in z nekaj slikami povedati in prikazati utrip življenja v majhni vasici v zavetju Karavank. Neskromno priznam, da želim vzbuditi zanimanje za lepoto našega kraja.

Planina pod Golico

Življenju v hribovski vasici, visoko v Karavankah, je v stoletjih obstoja dajalo podobo in pečat rudarstvo. Takoj za njim pa živinoreja. Poljedelstvo je bilo v kraju, ki leži tisoč metrov nad morjem, le nuja za preživetje. Obdelovanje trde rovtarske zemlje je težko opravilo. V mlajši zgodovini, v začetku dvajsetega stoletja prejšnjega tisočletja, ko je rude v podgoliških rovih zmanjkalo, je dolina ponudila delo mnogim moškim iz vasice Sveti Križ. Tako se je takrat naša vas imenovala.

Železarstvo

Na Jesenicah je bil v Kranjski industrijski družbi v tem času zaposlen vsaj po en moški iz vsake hiše v naši  vasi. Potem pa v Železarni Jesenice. Le redke velike kmetije so svoje gospodarje in njihove družine mogle preživljati v celoti. Danes Akroni reže kruh le redkim našim vaščanom. V dolino sedaj dan za dnem odhajajo tudi ženske. Zaposlene so v turizmu, trgovini, zdravstvu.

Ko so prvi pastirji iz Roža pred davnimi leti s severne strani Karavank prignali živino na pašo  tostran Golice in Rožce, so ostrmeli. Razlika je bila očitna. Ker so tukaj našli tudi bogata nahajališča rudnega bogastva, so, vsaj nekateri med njimi, ostali za vedno.  Tisti, ki so skrčili več gozdov in s tem pridobili večjo poljedelsko površino, so postali veliki kmetje. Imeli so konje, gojili so govedo, več prašičev, vendar tudi na velikih kmetijah v visokogorju ni nikoli manjkalo drobnice.

Belina narcis

Vsako leto pa v pomladnem času naše travnike in pašnike pokrijejo preproge belega cvetja. Narcise so to, ključavnice jim pravimo domačini. Cvetje tako bohotno raste samo v  tem delu Karavank. Daleč naokoli smo prepoznavni po teh rožah. In po Avsenikovi polki NA GOLICI. Gora nad našo vasjo, neporasla, z razpotegnjenim vrhom in sončnimi, z zdravilnim cvetjem poraslimi pašniki, jo je mojstru narodno zabavne glasbe pomagala ponesti po celem svetu …

Ovčereja

Črede ovc so popasle strme meje in košenine med njivami, dajale mleko in volno, pozna poletja in jeseni pa preživljale na paši visoko v Golici. Pa tudi tam so jim še pred drugo svetovno vojno najboljšo posušeno travo tik pred ovčjim nosom odpeljali v dolino kmetje. Gola gora nad vasjo je bila takrat namreč z mejami  dodeljena kmetom. In obdelana. Seno so prevažali v dolino na tako imenovanih žlajfah. To je bilo težko in nevarno delo.  Šele, ko se je Golica malo obrasla, so prišle na vrsto ovce. Bajtarji ali kajžarji so živeli v majhnih hišah, z malo zemlje, opravljali so delo drvarjev, sekalcev drevja, cestarjev, oglarjev … za golo preživetje. Temu družbenemu razredu je bila drobnica najbolj potrebna. Jemala je malo, dajala veliko.

Po letu 1950 na Golici niso več kosili trave. Travnike so se spremenili v pašnike za pašo ovc za vso pašno sezono. Trop danes šteje približno petsto glav in je v celoti zamenjal kosce. Narcise pa so v tem predelu začele izumirati. Pojavilo se je nešteto razlag o tej spremembi, vendar domači kmetje priznavamo le eno: na nepokošenem travniku je na ostanke visokih travnih bilk zimo za zimo primrznil sneg. Zato so plazovi odnašali tudi rodovitno zemljo in z njo semenje rož, ki zaradi negladke površine sploh nikoli ni našlo stika z zemljo. Naš sovaščan je s pomočjo države začel kositi svojo parcelo na Golici.V nekaj letih si je cvetje tako opomoglo, da ta del Golice v pozni pomladi spet belo žari! Torej: košnja!

Pri nas ni čistih kmetij, pa vendar še kar gojimo živino in obdelujemo našo zemljo. Nekateri tudi na ekološki način. Pri nas turizem ne cveti vse leto, pa imamo kaj pokazati. In celo število prebivalcev, čeprav s pomočjo nekaterih stalno prijavljenih vikendašev, ne upada.

Če mi je uspelo, vam le še zakličem: prisrčno vabljeni na Golico!

Lep goliški pozdrav!

Franci Smolej

Continue Reading