Ovca

Jezersko-solčavska ovca je ena od naših slovenskih avtohtonih pasem (še bovška ovca, belokranjska pramenka, istrska pramenka).

Kako je nastala?

Trop ovc v hribihSpada v skupino planinskih ovc vzhodnih Alp, ki je nastala na območju Kamniško – Savinjskih Alp, Karavank in Kamniških Alp. Tam prevladujejo hribovita območja z relativno veliko letno količino padavin, nizkimi temperaturami in precejšnjo nadmorsko višino. Vse to se odraža v razmeroma kratki vegetacijski dobi. Pri nastanku in oblikovanju značilnosti te pasme so imeli omenjeni naravni dejavniki zelo pomembno vlogo.

Skupina planinskih ovc vzhodnih Alp naj bi nastala iz stare, prvotne domače ovce. To je bila majhna, odporna, bela ovca, ki se je odlikovala po svoji izjemni plodnosti, saj je bila zanjo značilna celoletna plodnost. S križanjem te prvotne ovce z bergamaško in padovansko ovco pa je nastala jezersko-solčavska pasma ovc.

Po bergamaški ovci je podedovala velik telesni okvir in značilno izbočeno nosno linijo, medtem ko je križanje s padovansko ovco izboljšalo kakovost njene volne, obdržala pa je celoletno plodnost in dobro odpornost.

Podatki o nastanku jezersko-solčavske pasme ovce so povzeti iz članka Primoža Murija: Nastanek in razvoj jezersko-solčavske ovce (1998).

Ime

Pasma je dobila ime po krajih Jezersko in Solčava, kjer je bila reja teh ovc najbolj množična in najbolje organizirana. Odlično rejsko delo omenjenih krajih kažejo tudi odlikovanja  z mednarodnih razstav živine v Parizu v drugi polovici 19. stoletja.

Tako je postala jezersko-solčavska ovca znana tudi izven kraja svojega nastanka. Takrat so naše plemenske ovne kupovali rejci s Tirolske in Bavarske. Tam je bila naša ovca poznana kot “Seelaender” ali “Kaerntner Schaf”.

Merinoizacija za bolšjo volno je bil zgrešen ukrep

V želji po izboljšanju kakovosti volne so bili že v prvi polovici 18. stoletja pripeljani v naše kraje merino ovni. Omenjene merinoizacije naj ne bi bistveno vplivale na jezersko-solčavsko ovco.

Po letu 1962 pa je bila izvedena ponovna merinozacija, ki je povzročila slabšo plodnost in zmanjšano odpornost. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bila merinoizacija v alpskem območju povsem zgrešen ukrep, ker merino ovce s svojim runom potrebujejo suho podnebje, kar pa seveda ne velja za naše alpsko območje, kjer je jezersko-solčavska ovca doma. V takem podnebju seveda ni mogoče rediti ovc z gostim zaprtim runom. Merinoizacije na srečo večina rejcev na Jezerskem in Solčavskem ni sprejela.

Danes so ovce jezersko-solčavske pasme razširjene po celi Sloveniji, avstrijskem Koroškem, posamezni tropi pa tudi drugje po Evropi. V Sloveniji jo redimo v čisti reji, uporabljajo jo pa tudi za gospodarska križanja z drugimi pasmami.

Opis in lastnosti jezersko-solčavske ovce

Ovce volnaJezersko-solčavska ovca spada med brezrožne dolgorepe bele ovce. Značilna je dokaj velika, z volno neporaščena glava z izobčeno nosno linijo in dolgimi, visečimi ušesi.

V preteklosti je morala imeti značilno črno liso okrog oči (očala ali solzo), kasneje pa so rejci večinoma odbirali ovce brez tega znamenja. Danes se rejci zopet zavedamo pomena tega znamenja za prepoznavnost jezersko-solčavske ovce. Tega se zavedajo naši sosedje na avstrijskem Koroškem, kjer jezersko-solčavsko ovco imenjujejo očalarka (Kaerntner Brillenschaf).

Višina samic je okrog 65 cm, medtem ko so ovni 10 cm višji. Teža ovc je sicer odvisna od prehrane, vendar se giblje med 60 in 80 kg, ovni pa so težji, od 80 do 100 kg. Noge so čvrste, hrbet pa močan, dolg in mišičast. Ovca je zelo dobro prilagojena za pašo na gorskih pašnikih.

Večinoma se ovce striže dvakrat letno, aprila in oktobra, pri čemer rejci dobijo okrog 2 kg volne na ovco. V preteklosti, ko je bila volna pomemben in ekonomsko zanimiv proizvod ovčereje, so strigli ovce tudi trikrat letno.

Značilna lastnost jezersko-solčavske pasme je celoletna plodnost, česar pri večini drugih pasem ni. Večina ovc se ob primerni oskrbi mrka tudi v času laktacije, pri nekaterih ovcah pa se zlasti v spomladanskem času tudi pojavi laktacijski anestrus.

Prav tako se delno kaže vpliv letnega časa pri velikosti gnezda, tako do so spomladanska gnezda običajno večja od jesenskih. Pogostost dvojčkov je 10-50%, kar je odvisno tudi od prehrane. Povprečna rodnost je 1,5 – 1,8 jagnjet na leto. Omenjene lastnosti jezersko-solčavske pasme ovc so pomembne za gospodarska križanja in ponujajo možnost celoletne ponudbe sveže jagnjetine.

Zgodovinski članki o naši ovci

Veliko zgodovinskih podatkov, informacij in zanimivosti o naši ovci najdete v tem dokumentu.

Viri:

  • Ktere ovce bi utegnile za gorate kraje najbolje biti?; Kmetijske in rokodelske novice, 1858, letnik 16, številka 32
  • Nekoliko o reji ovac; Kmetijske in rokodelske novice, 1870, letnik 28, številka 06
  • Opomin gospodarjem, kteri ovce rede; Kmetijske in rokodelske novice 1870, letnik 28, številka 13
  • Razstava goveje živine, konj, ovac in prešičev v Celovcu; Kmetijske in rokodelske novice 1877, letnik 35, številka 42
  • Iz Ljubljane (Odbor kmetijske družbe); Kmetijske in rokodelske novice 1869, letnik 27, številka 06
  • Nakup plemenskih ovac; Ptujski list 1920, letnik 2, številka 51