Začetek ovčarstva na Jezerskem
Napisal: Venci Krč (1913 – 2009)
Datum: še ni poznan
Marsikdo, ki na hitro prečita naziv naše prereditve bo mislil, da je to le običajna veselica ali zabava naših pastirjev ovčarjev. Res smo imeli željo, da prikažemo gostom, kako so se nekoč ovčarji ob Malem Šmarnu, kadar so srečno prignali svoje črede iz planine domov, poveselili, saj so med letom morali doživeti marsikaj težkega in napornega.
Vendar pa smo s to prireditvijo tudi želeli, da na topel kulturni način poudarimo izredno pomembno, danes spet oživelo vlogo našega ovčarstva. Topla, zlata volna naše jezerske ovčke nehote usmerja naše misli nazaj v davne začetke tukajšnjih ovčarjev.
Ob koncu ledeniške dobe so ogromne mase razpadajočih ledenikov s svojim kamnitim gruščem valile in drle v dolino ter v bližini današnje Kazine zaprle pot vodam, da je nastalo čisto pravo gorsko jezero, ki je odteklo šele v šestnajstem stoletju. Lastniki gradov Thurn v Preddvoru, Hassenegg v Železni Kapli, Žovnek (Sonneck) v Žitari vasi ter gradu na Rebrci pri Železni Kapli so pričeli svoje podložnike naseljevati na obronke tukajšnjega jezera. Stari urbarji iz 16. stoletja nam govore da je nastalo 73 kmetij. Tukaj nastali kmetje so vse za življenje potrebno – od mleka, masla, sira in mesa, do volne in sukna ter obutve – pridelovali sami. Kot grajskim podložnikom jim zaradi oddaljenosti ni bilo treba hoditi na grajsko tlako, pač pa so morali oddajati svojim gospodarjem dogovorjeno količino sira, masla, volne in prašičje šunke. Naseljenci so v tem gorskem svetu redili predvsem drobnico, lovili divjačino in iz vzgoje ovc je nastala pasma, še danes široko poznana pasma jezersko-solčavske ovce. Ovčereja je ostala živahna živinorejska panoga tudi kasneje, ko je jezero odteklo. Njen obseg se je sicer zmanjšal, vendar pa so si Jezerjani – in to zlasti med obema vojnama – z ovco dosti pomagali. V zadnjem času je ovčereja spet nekoliko oživela. V planinah Robci, Mošnikovi planini, planini za Golim vrhom in Pod Storžičem zvončkljajo kar lepi tropi ovc jezerskih delavcev in kmetov. Ovce redimo ne zaradi mleka, kakor to opazite v naših obmorskih pokrajinah, pač pa zaradi volne in mesa. Čudoviti vrednosti naše ovčje volne pa pripisujemo res pomembno vlogo, zato bomo o njej kasneje povedali še nekaj besed.
Mnogo lepih doživljajev je bilo v planinah, še več pa trpljenja z včasih tudi trmastimi, včasih obolelimi ovcami ter ob raznih nevihtah v gorah, katere si more predstavljati le tisti, ki jih je sam doživel. Mnogo imen, kot na primer: masunjek, skutnik, žmitek, mohant, molznik, sirnik, mlezva in podobno nam v starih zapiskih odkrivajo življenje in delo ovčarjev.
Ob Malem Šmarnu je bil »Pr’ Jezeru« tržni dan, jarmak. Takrat so pripeljali ovce v dolino ter so se na prostoru med gostilno pri Jožu, kjer stoji danes depandansa Storžič in med Kazino pogajali s kupci za prodajo ovc in tudi volne. Ovce so strigli pri nas dvakrat na leto. Volna naših ovc je bila vedno izredno mehka, zlasti če jo primerjamo z volno ovc iz Bosne in Srbije.
Za našega človeka je pomenila pravo bogastvo. Ob dolgih zimskih večerih, ko so moški pri topli peči popravljali kmečko orodje in bajali storije (staroslovanščina bajati – pripovedovati op. uredništva) o strahovih iz gradov in pokopališč pa so ob svitu smolnatih trsk, ki so dogorevale v dimnjeku– posebni votlini v steni – marljivo brneli kolovrati in šelestele krtače za volno. Tanka nit se je izpod rok predic nizala v štrene volne, katere so omogočale človeku naših gora preživeti često dolgo in mrzlo zimo. Ne samo za moške obleke, ampak tudi za ženske janke ali kikle, kočemajke in cafre je služilo volneno sukno, gosto in toplo, ki je dišalo po ovcah, po poletnih toplih dneh, po naših gorah. Še bolj kot statve tkalca pa je tekla nit naše zlate jezerske ovce skozi prste naših mater in deklet. Ob peči, v kateri je tlelo par debelih polen, ki so jih Jezerjani imenovali z’gvavc, so šelestele gibčne pletilke in se izpod prstov porajale tople debele nogavice za v cokle, coklače in škornje našega človeka. Rokavice z enim prstom imenovane pavčnjeki (ideja za turistični spominek, z dodanim kratkim opisom in izvirnim imenom?, …lahko vavhane, da se ne strgajo tako hitro in bolje zadržijo toploto in veter?) so pomagale kmetu, hlapcu, gospodinji in dekli pri zimskih opravilih, da jih ni zeblo v roke. Volnene jopice iz nebarvane volne s čudovitimi vzorci, ki so se porajali iz iznajdljivosti preprostih, nešolanih glav žena in deklet, so ogrevale prsa in srca našega Jezerjana, ki je ob zavijanju zimske burje že mislil na novo pomlad, na svoje ovce, planšarstvo in poletna doživetja v naših gorah. Edinstveni slikar naših gorenjskih običajev in predmetov Maksim Gaspari je našim časom še ohranil slike bogato vezenih kmečkih kožuhov.
Vse to nam je dala naša planinska ovca, naša dobra jezerska ovca. Ko gledamo, kako je že v 19. stoletju, še bolj pa v 20. stoletju pričelo ovčarstvo izumirati, nam je ob vseh teh opažanjih lahko težko pri srcu. Naše življenje postaja podobno živo slikovito opremljeni mesni konzervi, polni raznih kemikalij in mesnih odpadkov. Bisere naše narave smo vrgli na smetišče in zdaj zamujamo čas v čakalnicah raznih zdravstvenih ambulant. Današnja moderna živinoreja je tista panoga našega prebivalstva, ki edina izpodbija popolno premoč poljedelstva, katera v nekaterih delih naših krajev tudi prevladuje.
Govedoreja pri Slovanih v Vzhodnih Alpah ni bila preveč razvita, medtem ko so mnogo govedi redili na Spodnjem Štajerskem, v Beli Krajini in na Dolenjskem.
Ovca je poleg goveda glavna žival planšarskega obrata. Ovčereja pa predstavlja po zbranih podatkih posebno živinorejsko kulturo. Planšarstvo pomeni, da se živina pase izven hleva pa naj si bo to doma na kmetiji ali na oddaljenih pašnikih. S planšarstvom je tesno povezano tudi pastirstvo.
Poleg pastirjev kravarjev in kozarjev so nam najbolj znani naši ovčarji. Ko so vodili spomladi ovce v planino, jih je vodil vočimojster. Čredo je poganjal poganjač, za njimi pa je stopal spravnik, ki je vodil molžo in sirjenje. Ovce so nagnali v posebne ograde. Kmalu po prihodu v planino je bil merilni dan, ko so merili mleko. Spravnik je vse nadzoroval in napisal na deščico imenovano rovaš.
Ovčarski bal na Jezerskem – začetki: Venci Krč (1913 – 2009)
Ko smo danes zaslišali zvončkanje in blejanje naših ovc in ko je zadonel pastirski rog se ni pričel samo praznik naših ovčarjev, temveč tudi praznični tridesetletni jubilej vseh, ki so kdaj sodelovali pri naši planšarski prireditvi. V letu 1959 smo prvič iz starih spominov jezerske doline izbrskali in prikazali življenje naši pastirjev in ovčk na visokih gorskih pašnikih kakor tudi vse dejavnosti in običaje, ki so povezani z našo jezersko-solčavsko ovco. Lahko vam povemo, da te prireditve niso bila igrača, ali morda izživljanje. Imeli smo včasih resne težave z ovcami, vremenom in podobno. Sodelujoči so morali vložiti mnogo truda, da smo vsi skupaj zmogli ohraniti to našo narodno dragocenost.
Vsi prikazani običaji predstavljajo zgodovino naših prednikov. Narod, ki bo pozabil svojo zgodovino pa bo v današnjem hrupu kmalu izginil. In mi, ki celo v svoji državni himni pojemo: Živi, živi, duh slovanski, živel ti boš večno«, vendar tega ne smemo dopustiti.
Ko stopamo danes k naši prireditvi, nas spremljajo spomini na vsa ta leta. Prvi trije ovčarski bali so bili na travnati livadi za Kazino. Zaradi pestrejšega programa smo k sodelovanju pritegnili tudi naše lovce in gozdarje. Kasneje pa smo se preselili k v letu 1960 obnovljenem Planšarskemu jezeru, kjer je tudi celotna okolica bolj primerna in slikovita. Spomini nam hitijo nazaj. Tako, kakor se lovci umikajo v svoja večna lovišča, so odšli tudi naši pastirji in planšarice na svoje večne pašnike. Spomnimo se furmana Tinčkovega Anzelna, našega prvega prevoznika, planšarjev Rekarjevega Joža, Ovsovega Urha in našega pastirja Udama (Adama), kakor tudi planšaric Tončke Svetelke, Miklavžove Lenčke, Malarjeve Micke in Juršetove Malke. Gospodarja in gospodinje: Štularjevega Ludvika in Slave – Klarine Lojzke. Spomniti pa se moramo tudi še nekaterih živečih, ki ne morejo več sodelovati kot naš dolgoletni Jernač in pastir že iz ranih otroških let, starosta Rebančni Francelj ter planšarica Malka Miklavčič. Ljubezen do našega kraja in naših planin jih je navduševala, da so sodelovali in lepo je bilo, ko so se v jesenskem večeru spet vsi zbrali v Kazini, da so veselo pokramljali in zaplesali. Vsem, ki danes nastopate, pa tudi vsem naših gostom pa naj velja beseda: ne dovolite, da naši prelepi običaji kdaj padejo v pozabo. Otresimo se vsakdanjih skrbi, gospodarskih in političnih negodovanj in ob vznožju Bab, Skute, Rinke, Kočne in Grintovca raje zapojmo po Gregorčiču: KOT KRALJ NA PLANINI VISOKI, ZA MUHE MI LJUDSKE NI MAR. Venci Krč (1913 – 2009)
Za prispevek se iskreno zahvaljujemo njegovi drugi ženi Marini – Maci Grobelnik Krč, ki je izročila zapiske in slike pokojnega g. Vencija Krča iz leta 1989.
Zamisel in scenarij za prvi Ovčarski bal je okoli leta 1956 napisal Jezerjan Venceslav Krč (1913 – 2009). Krč je bil od leta 1932 aktiven v Tujskem prometnem društvu Jezersko, v predhodnici današnjega Turističnega društva (TDJ) in bil v obdobju obnove Planšarskega jezera, ter ob zasnovi ovčarskega bala predsednik tega društva.
V časopisnem članku iz leta 1979 izvemo, da so se Jezerjani podali vabit na prvi ovčarski bal v Ljubljano, v gostilno Pri Šestici z desetimi ovcami, oblečeni v avtentične planšarje ter ponujali koroške žgance s kislim zeljem. To kaže na veliko prizadevnost in navdušenje takratnih organizatorjev ovčarskega bala.
Prizadevnost veje tudi iz pozdravnih govorov g. Vencija Krča. Njegove govore je prijetno brati, ker iz njih izvemo veliko o zgodovini kraja in starih običajih. Predstavlja domače naravne in kulturne znamenitosti. Ko poimensko omenja domačine, jih s tem potrdi v svojem obstoju in ovekoveči spomin nanje.
Venci Krč je bil romantik, a tudi realistični vizionar. Posebno všeč mi je, da je že v zgodnjih 1960-ih letih opozarjal na varljivost sreče hitro razvijajoče se industrializacije. Trudil se je za dvig družbenega vrednotenja ovce in njene volne.
Ob objavi Krčevih zapiskov se poraja veliko vprašanj. Za boljše razumevanje popolne zgodovinske podobe našega kraja so nujno potrebne natančnejše raziskave arhivski gradiva TDJ, dokler je osebni spomin legende še živ. Spodbujamo mlade, da se v okviru diplomskih nalog lotijo raziskovanja zgodovine domačega kraja.
Za prispevke se iskreno zahvaljujemo drugi ženi Vencija Krča, Marini – Maci Grobelnik Krč, ki je izročila zapiske in slike pokojnika.
