Začetki ovčarskega bala na Jezerskem – iz zapiskov Vencija Krča (1913 – 2009) II. del

57. Ovčarski bal na Jezerskem

V prelepo jezersko dolino vas k Planšarskemu jezeru vabijo jezerski ovčarji (napis na vabilu iz leta 1965)

Letošnji Ovčarski bal, ki ga tradicionalno pripravljamo društva Jezerskega skupaj z organizatorjem Gostišče ob Planšarskem jezeru, bo v nedeljo, 9. avgusta 2015 z začetkom ob 11 h.

Zamisel in scenarij za prvi Ovčarski bal je okoli leta 1956 napisal Jezerjan Venceslav Krč (1913 – 2009). Krč je bil od leta 1932 aktiven v Tujskem prometnem društvu Jezersko, v predhodnici današnjega Turističnega društva (TDJ) in bil v obdobju obnove Planšarskega jezera,  ter  ob zasnovi ovčarskega bala predsednik tega društva.

V časopisnem članku iz leta 1979 izvemo, da so se Jezerjani podali vabit na prvi ovčarski bal v Ljubljano, v gostilno Pri Šestici z desetimi ovcami, oblečeni v avtentične planšarje ter ponujali koroške žgance s kislim zeljem.  To kaže na veliko prizadevnost in navdušenje takratnih organizatorjev ovčarskega bala.

Prizadevnost veje tudi iz pozdravnih govorov g. Vencija Krča. Njegove govore je prijetno brati, ker iz njih izvemo veliko o zgodovini kraja in starih običajih. Predstavlja domače naravne in kulturne znamenitosti. Ko poimensko omenja domačine, jih s tem potrdi v svojem obstoju in ovekoveči spomin nanje.

Venci Krč je bil romantik, a tudi realistični vizionar. Posebno všeč mi je, da je že v zgodnjih 1960-ih letih opozarjal na varljivost sreče hitro razvijajoče se industrializacije.  Trudil se je za dvig družbenega vrednotenja ovce in njene volne.

Ob objavi Krčevih zapiskov se poraja veliko vprašanj. Za boljše razumevanje popolne zgodovinske podobe našega kraja so nujno potrebne natančnejše raziskave arhivski gradiva TDJ, dokler je osebni spomin legende še živ. Spodbujamo mlade, da se v okviru diplomskih nalog lotijo raziskovanja zgodovine domačega kraja.

Za prispevke se iskreno zahvaljujemo drugi ženi Vencija Krča, Marini – Maci Grobelnik Krč, ki je izročila zapiske in slike pokojnika.

O letošnjem 57. Ovčarskem balu na Jezerskem in o drugi poletni ponudbi najdete več podatkov na spletni strani Turistničnega informacijskega centra Jezersko.

Uživajte v branju zapiskov g. Vencija Krča.

Začetek ovčarstva na Jezerskem

Napisal: Venci Krč (1913 – 2009)

Datum: ni poznan

 

Marsikdo, ki na hitro prečita naziv naše prereditve bo mislil, da je to le običajna veselica ali zabava naših pastirjev ovčarjev. Res smo imeli željo, da prikažemo gostom, kako so se nekoč ovčarji ob Malem Šmarnu, kadar so srečno prignali svoje črede iz planine domov, poveselili, saj so med letom morali doživeti marsikaj težkega in napornega.

Vendar pa smo s to prireditvijo tudi želeli, da na topel kulturni način poudarimo izredno pomembno, danes spet oživelo vlogo našega ovčarstva. Topla, zlata volna naše jezerske ovčke nehote usmerja naše misli nazaj v davne začetke tukajšnjih ovčarjev.

Ob koncu ledeniške dobe so ogromne mase razpadajočih ledenikov s svojim kamnitim gruščem valile in drle v dolino ter v bližini današnje Kazine zaprle pot vodam, da je nastalo čisto pravo gorsko jezero, ki je odteklo šele v šestnajstem stoletju. Lastniki gradov Thurn v Preddvoru, Hassenegg v Železni Kapli, Žovnek (Sonneck) v Žitari vasi  ter gradu na Rebrci pri Železni Kapli so pričeli svoje podložnike naseljevati na obronke tukajšnjega jezera. Stari urbarji iz 16. stoletja nam govore da je nastalo 73 kmetij. Tukaj nastali kmetje so vse za življenje potrebno – od mleka, masla, sira in mesa, do volne in sukna ter obutve – pridelovali sami. Kot grajskim podložnikom jim zaradi oddaljenosti ni bilo treba hoditi na grajsko tlako, pač pa so morali oddajati svojim gospodarjem dogovorjeno količino sira, masla, volne in prašičje šunke. Naseljenci so v tem gorskem svetu redili predvsem drobnico, lovili divjačino in iz vzgoje ovc je nastala pasma, še danes široko poznana pasma jezersko-solčavske ovce. Ovčereja je ostala živahna živinorejska panoga tudi kasneje, ko je jezero odteklo. Njen obseg se je sicer zmanjšal, vendar pa so si Jezerjani – in to zlasti med obema vojnama  – z ovco dosti pomagali. V zadnjem času je ovčereja spet nekoliko oživela. V planinah Robci, Mošnikovi planini, planini za Golim vrhom in Pod Storžičem zvončkljajo kar lepi tropi ovc jezerskih delavcev in kmetov. Ovce redimo ne zaradi mleka, kakor to opazite v naših obmorskih pokrajinah, pač pa zaradi volne in mesa. Čudoviti vrednosti naše ovčje volne pa pripisujemo res pomembno vlogo, zato bomo o njej kasneje povedali še nekaj besed.

Mnogo lepih doživljajev je bilo v planinah, še več pa trpljenja  z včasih tudi trmastimi, včasih obolelimi ovcami ter ob raznih nevihtah v gorah, katere si more predstavljati le tisti, ki jih je sam doživel. Mnogo imen, kot na primer: masunjek, skutnik, žmitek, mohant, molznik, sirnik, mlezva in podobno nam v starih zapiskih odkrivajo življenje in delo ovčarjev.

Ob Malem Šmarnu je bil »Pr’ Jezeru« tržni dan, jarmak. Takrat so pripeljali ovce v dolino ter so se na prostoru med gostilno pri Jožu, kjer stoji danes depandansa Storžič in med Kazino pogajali s kupci za prodajo ovc in tudi volne. Ovce so strigli pri nas dvakrat na leto. Volna naših ovc je bila vedno izredno mehka, zlasti če jo primerjamo z volno ovc iz Bosne in Srbije.

Za našega človeka je pomenila pravo bogastvo. Ob dolgih zimskih večerih, ko so moški pri topli peči popravljali kmečko orodje in bajali storije (staroslovanščina bajati – pripovedovati op. uredništva) o strahovih iz gradov in pokopališč pa so ob svitu smolnatih trsk, ki so dogorevale v dimnjeku– posebni votlini v steni – marljivo brneli kolovrati in šelestele krtače za volno. Tanka nit se je izpod rok predic nizala v štrene volne, katere so omogočale človeku naših gora preživeti često dolgo in mrzlo zimo. Ne samo za moške obleke, ampak tudi za ženske janke ali kikle, kočemajke in cafre je služilo volneno sukno, gosto in toplo, ki je dišalo po ovcah, po poletnih toplih dneh, po naših gorah. Še bolj kot statve tkalca pa je tekla nit naše zlate jezerske ovce skozi prste naših mater in deklet. Ob peči, v kateri je tlelo par debelih polen, ki so jih Jezerjani imenovali z’gvavc, so šelestele gibčne pletilke in se izpod prstov porajale tople debele nogavice za v cokle, coklače in škornje našega človeka. Rokavice z enim prstom imenovane pavčnjeki so pomagale kmetu, hlapcu, gospodinji in dekli pri zimskih opravilih, da jih ni zeblo v roke. Volnene jopice iz nebarvane volne s čudovitimi vzorci, ki so se porajali iz iznajdljivosti preprostih, nešolanih glav žena in deklet, so ogrevale prsa in srca našega Jezerjana, ki je ob zavijanju zimske burje že mislil na novo pomlad, na svoje ovce, planšarstvo in poletna doživetja v naših gorah. Edinstveni slikar naših gorenjskih običajev in predmetov Maksim Gaspari je našim časom še ohranil slike bogato vezenih kmečkih kožuhov.

Vse to nam je dala naša planinska ovca, naša dobra jezerska ovca. Ko gledamo, kako je že v 19. stoletju, še bolj pa v 20. stoletju pričelo ovčarstvo izumirati, nam je ob vseh teh opažanjih lahko težko pri srcu. Naše življenje postaja podobno živo slikovito opremljeni mesni konzervi, polni raznih kemikalij in mesnih odpadkov. Bisere naše narave smo vrgli na smetišče in zdaj zamujamo čas v čakalnicah raznih zdravstvenih ambulant. Današnja moderna živinoreja je tista panoga našega prebivalstva, ki edina izpodbija popolno premoč poljedelstva, katera v nekaterih delih naših krajev tudi prevladuje.

Govedoreja pri Slovanih v Vzhodnih Alpah ni bila preveč razvita, medtem ko so mnogo govedi redili na Spodnjem Štajerskem, v Beli Krajini in na Dolenjskem.

Ovca je poleg goveda glavna žival planšarskega obrata. Ovčereja pa predstavlja po zbranih podatkih posebno živinorejsko kulturo. Planšarstvo pomeni, da se živina pase izven hleva pa naj si bo to doma na kmetiji ali na oddaljenih pašnikih. S planšarstvom je tesno povezano tudi pastirstvo.

Gorenjska in Savinjska dolina imata v nižinah premalo krme ter sta močno odvisni od planinskih pašnikov. Že v letu 1338 se omenja na Tolminskem planina na Krnu kot last Oglejskega patriarha. Najstarejši podatki o pastirjih na Tolminskem in Boškem izvirajo iz 11. stoletja. Zgodovina pa tudi omenja, da so večni prepiri in spori obstajali zaradi planin med Langobardi in Slovani.

Torej obstajala je paša v nižini, ki je bila predvsem za govedo in paša v višjih lega, kot na primer Velika planina, kjer so se pasle krave in paša za trdoživo drobnico kot so koze in ovce. Samostojna središča ovčereje so bila v Julijskih Alpah, Karavankah, na Pohorju in Krasu, pa tudi v naših Kamniških planinah. V Kamniških so se pasle večje črede ovc v Bašelskih gorah, na planini Javornik, na področju Krvavca kjer je pašnik Dolga njiva. Za našo ovčerejo pa sta bili najvažnejši planini v bližini Solčave in Logarske doline ter naša planina imenovana Jezero. Tam kjer stojita danes Koča na Ledinah in Češka koča sta nekoč stala Mlinarjev in Koprivnikov pastirski stan. Svetovno znane so bile pasme rateške, solčavske in jezerske ovce, ker so bile velike, utrjene in rodovitne. Številni ovčji mehovi, ki jih uporabljajo na naših kmetijah, zgovorno pričajo o močni ovčereji prejšnjega stoletja.

Poleg pastirjev kravarjev in kozarjev so nam najbolj znani naši ovčarji. Ko so vodili spomladi ovce v planino, jih je vodil vočimojster. Čredo je poganjal poganjač, za njimi pa je stopal spravnik, ki je vodil molžo in sirjenje. Ovce so nagnali v posebne ograde. Kmalu po prihodu v planino je bil merilni dan, ko so merili mleko. Spravnik je vse nadzoroval in napisal na deščico imenovano rovaš.