V nedeljo, 14.8.2011, se bomo zopet srečali na Jezerskem. Zakaj že?
Ker bodo pastirji vriskajoč prignali ovce v dolino, ker se bo rajalo, ker bo »kugva tekva«, ker se bo dobro jedlo in pilo, ker bodo strigli ovce, predli, pletli, se veselili in peli vse popoldne in morda celo pozno v noč.
Tradicionalna etnološka prireditev z najdaljšim stažem na slovenskem…
ali le dobro obiskana veselica? Moralo bi biti oboje. Vsaj tako je zaenkrat naš ovčarski bal zamišljen, čeprav je na mestu vprašanje, kako nam to v zadnjih letih uspeva. Kar se veselice tiče in njenih ekonomskih učinkov, mislim da ni težav in da vztrajnost in napori gostinca ob Planšarskem jezeru rodijo svoje sadove. Bolj me zanima kako je kaj z balom v njegovem bistvu, kako je z njegovo vsebino in sporočilom, ki ga daje današnjemu človeku.
Osnovni koncept se ni spremenil
Osnovni koncept etnografskega dela prireditve se ni kaj dosti spremenil praktično od njegovega začetka. Letos bo to že
53. izvedba. To ima vsekakor svoje kvalitete, saj ohranja videnje planšarstva ravno iz časov, ko je na Jezerskem ugasnila še zadnja živa planina – planšarija v Štularjevi planini. Takrat so bili spomini pastirjev in majeric o življenju na planini še kako živi in resnični. Danes je med nami le še peščica domačinov, ki so zares okusili poletno življenje z živino pod našimi gorami.
Najlepše je, ko pastirji priženejo ovce s planine
Bistvo in vrhunec ovčarskega bala sta prav gotovo prigon ovc z uprizorjenim pogovorom med gospodarjem na kmetiji in pastirji, ki so bili prek poletja v planini in pa prikaz predelave volne od striže do »štrikanja štumfov«. Hvala Bogu je zaenkrat na Jezerskem še nekaj starejših in malo mlajših, ki svoje spretnosti z veseljem podelijo z vseprisotno množico, pa vendarle bo za ohranitev teh znanj potrebno vložiti nekaj organiziranega napora, da se bo tradicija ohranila za prihodnje rodove. Bolj zapleteno je vprašanje igre ob prigonu ovc. Prihod oziroma prigon ovc na prizorišče poteka profesionalno in atraktivno, odkar zanj poskrbijo jezerski rejci iz Društva rejcev ovc jezersko – solčavske pasme.
Potem druženje pri mizi. Jed, pijača, petje in glasba
Tekst, ki ga je že pred desetletji obrusil žal že pokojni Venci Krč, je vsekakor mojstrovina z izjemno sporočilnostjo in iskrivimi dialogi, a je morda ravno zaradi večdesetletnega ponavljanja potrebna osvežitve in novega zagona. Najprej za igralsko zasedbo in kasneje za vse poslušalce in gledalce na etnološki prireditvi. To dvoje zaenkrat lepo dopolnjuje pastirska kulinarika (masunjek, požgani ajdovi žganci, kislo mleko, flancati, kislo zelje) zelo siromašna pa je z ovco in planšarstvom povezana rokodelska in obrtniška ponudba (domače, jezerske pravzaprav ni!). Zadnja leta se na prireditvi lepo predstavljajo vse bolj številni jezerski harmonikaši, zelo lepo bi bilo po dolgih letih videti domačo otroško folklorno skupino.
Oblačilna kultura našega kmečkega prebivalstva v preteklosti
Največja uganka našega ovčarskega bala in jezerskega etnološkega izročila na sploh, pa je za mene obleka (noša), ki so jo oziroma naj bi jo sedaj nosili na takih in podobnih prireditvah. Kako so bili oblečeni naši predniki? Kaj so nosili pastirji, kaj se je nosilo za ta delovno obleko v dolini, kaj za »takmašno«? Kako daleč nazaj naj pri tem pokukamo? O nekaterih detajlih smo verjetno precej enotni: cokle, jerharce, volneni štumfi, srajca, … morda še kaj. S kakšnim klobukom so se pokrivali ob različnih priložnostih? Kako je bilo s telovnikom? Kaj so nosile gospodinje, kaj majerice v planini? Koliko je koroški »dirndel« res tudi naš, jezerski? Vsekakor precej več vprašanj, kot enoznačnih odgovorov. Za večjo verodostojnost, enotnost in prepoznavnost naše doline in naše tradicije bo v prihodnje potrebno ugrizniti tudi v to kislo jabolko.
Pogled v prihodnost
Še večji izziv je koncept celotne prireditve, njena oživitev in nadgradnja. Kako prireditev povezati s čim večjim številom zainteresiranih domačinov? Kako z ekonomskimi učinki prireditve poganjati več jezerskega turizma. Kako naj bo prireditev organizirana, da bo z njo čutilo več Jezerjanov, da bodo v njej videli priložnost in izziv. Smo pripravljeni narediti korak več, stopiti ven iz svojih dobro uhojenih cokel? Morda?! – navijam zato, da bi bila 54. izvedba vsaj malo drugačna.
Ovčarski bal ima pomembno povezovalno vlogo
Ko sem se na začetku spraševal, zakaj se bomo v nedeljo spet srečali na ovčarskem balu na Jezerskem, sem poleg vsega že naštetega želel izpostaviti še čisto preprosto dejstvo, da je to enkratna priložnost, da se srečamo. Kdo vse se srečuje? Bal povezuje predvsem Jezerjane. Na bal pride zelo veliko Jezerjanov, ki na žalost ne živijo več v svojem rojstnem kraju. Bal je krasna priložnost, da na Jezersko povabimo svoje znance, prijatelje in sodelavce. Srečamo se vsi, ki smo kakorkoli povezani z ovcami, potem ljubitelji narodno-zabavne glasbe, izbrane pastirske kulinarike, hribovci, ki se vračajo s svojih tur, stalni gostje, izletniki, turisti in še in še. Obujajo se stara znanstva in prijateljstva, rojevajo se nova. Lepo vzdušje, ki ga pričara dobra organizacija takšne prireditve, je enkratno izhodišče, da Jezerjani in vsi obiskovalci ovčarskega bala ob koncu dneva rečemo: bilo je vredno. Preživel sem lep dan v dobri družbi, ki me napolnjuje in osrečuje. Tudi drugo leto bom z veseljem sodeloval. Na Jezersko tako ali drugače še pridem. O Jezerskem bom povedal tudi svojim prijateljem.
Povejte jim – in pridite skupaj!
Drejc Karničar
Nadaljujte z branjem
